VSE SE ENKRAT KONČA, DA SE SPET LAHKO ZAČNE …

Jedli, jedli, vse pojedli,
pili, pili, vse popili,
babici razbili lonec
in pravljice je konec.

Advertisements

KUŽKI

Ocenjujejo, da na Šrilanki živi okrog 500 000 potepuški psov. Do leta 2006 so se proti stalno naraščujoči populaciji psov in razširjenosti stekline borili z usmrtitvami (uplinjevanjem) le teh. Po omenjenem letu pa so sprejeli politiko cepljenja in steriliziranja. Število primerov okužb s steklino se je že drastično zmanjšalo, toda število psov še vedno narašča. Kakorkoli, za izboljšanje celotne slike, je poleg izvajanja sprejetega programa, potrebno še ozaveščanje ljudi in njihovega odnosa do živali. Vsekakor, tek na dolge proge.

SUŠA

Pred dvema letoma jezero, zdaj pašnik.

Dolgotrajna suša naj bi prizadela že več kot 300 000 ljudi na severu osrednjega območja Šrilanke. Pridelava riža je bila v zadnjih letih manjša za skoraj polovico in številne kmečke družine se tako že soočajo s pomanjkanjem.

MED RIBIČI 1

Na zahodu otoka, med Waikkalom in Chilawom ( severno od Negomba ), ob obali poteka ozka cesta, ki med seboj povezuje številne ribiške vasice. Skalnati valobrani v zalivih umirjajo morje, medtem ko se drugod divje zaganja vse do hiš. V vsakem zalivu so na peščeni obali postavljena, iz lesenih kolov in palmovih listov za streho, enostavna zatočišča za ribiče. V njihovi senci pregledujejo in krpajo mreže, počivajo ter čakajo na ulov.

Še pred svitom, s čolni, na morju razprejo mrežo, ter jo v obliki črke U raztegnejo do obale. Na najbolj oddaljeni točki od obale, pri mreži na splavu, ostane le eden izmed njih. Ta oceni, kdaj je primeren čas za poteg mreže iz vode, ter to naznani kolegom na obali. Takrat se za njih začne težaško, večurno , vlečenje mreže proti kopnemu. Po približno sedem na vsaki strani jih vleče, zadnji v vrsti, po navadi najšibkejši, pa mrežo na tleh zavija v klobčič. Vsi, ki vlečejo, so na mrežo pripeti s pasom, ki jim omogoča, da potegnejo s težo celega telesa. Ko prvi v vrsti v ritmu, ki si ga dajejo z izrekanjem nekakšnih manter, pristopica do konca, se odpne ter zopet zavzame mesto na začetku, tik ob morju. Vmes si vzamejo počitka le za kak požirek vode ali kave. In tako vse dokler mreže ne privlečeno čisto do obale, ko napnejo še zadnje moči, da ulov potegnejo iz morja, varno na kopno.

Medtem se ob njih zberejo številni kupci rib ter psi in vrane, ki čakajo na zavržene ostanke. Ko se ribe na kopnem v poslednji agoniji počasi umirijo, razprejo mrežo in začno prebirati. Najprej po velikosti, nato še po tipu. Četverica jih prebira in odnaša polne košare. Dva, poleg košar z ulovom, postavita tehtnico in prodajata. Ostali iz dolge vlečne mreže pobirajo posamezne ujete ribe. Nekatere zavržejo, mladice zbirajo in mečejo v košaro.

Velike ribe gredo za med, kar ostane postavijo za cesto. Prodajo jih posameznim kupcem ali motoristom s stiroporastimi škatlami na prtljažniku, ki ribe razvozijo naprej. Starejši gospe, ki je po svojih močeh pomagala pri vlečenju , se oddolžijo s polno vrečko manjših ribic.
In tako vsak dan. Za preživetje.