SREČANJA 1

Vsak dan, ob šestih zvečer, s kameradi ( trije v enem čolnu ) odrine na lov / potop za školjkami. Kisik, maska, plavuti. Njegove rdeče beločnice pričajo o garaškem in nevarnem delu. Doma ima štiri majhne otroke. Nabira školjke, jedo školjke in prodajajo školjke.

Z roba čolna na obali jih opazuje, nato pride bliže. Oči iskrive in nasmeh širok kot sonce. »Baba, baba«, kliče otroka.

V vetru, brez besed zraste nevidno srce, jih vse objame in postane večnost.

Advertisements

RAZIGRANI

Indijski ocean se divje zaganja na obalo. Plavanje in poskakovanje na penečih se zverinah je lahko noro zabavno, izplutje s čolnom pa nepozabni rodeo, ko vsakemu dvigu sledi vratolomni padec v praznino.

V zalivu na Pigeon Island-u ( Golobjem otoku) je na prvi pogled bolj mirno. Z maskami na obrazu in dihalkami v ustih, pod vodno gladino srečajo želvo, morske pse, celo reč rib in nesramežljive meduze, ki brez reda pohajkujejo naokrog in naganjajo strah v kosti. Korale so v procesu okrevanja, modri skalnati golobi pa vladarji kopenskega dela širšega zaščitenega območja otoka.

Vožnja nazaj na celino je manj razburljiva. Valovi čoln kar ponesejo na peščeno obalo. Še lovljenje rakcev po obali, pomižik srpasti luni in dneva je konec.

VOJNA

Popotnik si težko predstavlja, da so se vse vojne grozote in človeške katastrofe, o katerih je bral, pred slabimi desetimi leti, odvijale prav tu. V okolici mesta Mullaittivu, močni vojaški bazi Tigrov ( LTTE), so civilisti, v zadnjih mesecih vojne, doživljali pravo nočno moro.
Januarja 2009 je vladna vojska pozvala vse civiliste, ki so se na severovzhodno obalo zatekli iz okoliških območij, naj se umaknejo v tako imenovane ‘varne cone’, severno od mesta Mullaittivu , na ozko obalno ozemlje med laguno in oceanom. Na 32 km2 se je zateklo okrog 230 000 ljudi. Z napredovanjem vladnih sil, pa se je to območje hitro skrčilo na slabih 10 km2 in postalo glavna tarča napadov. Ljudje so se znašli na prvi bojni liniji, med dvema ognjema. Tigri civilistom niso dovolili zapustiti območja bojev, saj so jih imeli za živi ščit in upali, da vladna vojska zaradi civilistov ne bo uporabila vseh svojih sil. Na drugi, vladni strani, pa je vladal strah, da se ne bi med prebegle civiliste pomešali Črni Tigri, pripadniki samomorilske enote, zato so na ubežnike: matere z otroki, starce, sirote in cele družine, streljali oboji.

Lakota, nemogoče higienske razmere, nasilne uporniške rekrutacije ( en otrok na družino), stalna obstreljevanja, ranjeni, mrtvi. Ljudje so skoraj do zadnjega upali na pomoč in posredovanje mednarodne skupnosti. Vladne sile pa so z območij varnih con izgnale vse delavce ZN in novinarje, posredovale so lažne podatke o številu civilistov ujetih na območju spopadov, v napadih uporabljale beli fosfor ter načrtno obstreljevale bolnišnice in cerkve.

»Bilo je 16. maja, uporniki so civilistom končno pustili oditi in se predati vladni strani. Tisoče Tamilskih civilistov, se je med eksplozijami in navzkrižnim ognjem prebijalo na drugo stran. Vsenaokrog so ležali ranjeni, roke, noge, glave,…. Potem sem na tleh zagledal mater, močno ranjeno, mogoče že mrtvo. Ob njej pa majhnega otroka, starega leto ali dve, ki ji je poskušal odpeti bluzo in se nahraniti iz njenih prsi. »

Vse, ki so uspeli živi prebežati na vladno stran, so prepeljali v tedaj največje vojno begunsko taborišče na svetu, ‘Manic farm’. Vse v starosti primerni za bojevanje in tako potencialne bivše Tigre, so ločili od otrok in starejših. Zaslišani, mučeni, nekateri za vedno izginuli brez sledi.

Vojna med Šrilanško vladno vojsko in Tamilskimi Tigri je trajala 25 let ( 1983-2009). 18. maja se je z zmago vladnih sil končala.

Pričevanja preživelih Tamilcev so zbrana v knjigi F. Harrison – Still counting the dead.

DOLG DAN

Pred spanjem v hiši odpro vsa okna in vrata. Pri sosedih imajo poročno zabavo, a bolje hrup kot zatohla vročina. V kuhinji ponoči nekaj šumi, pri zajtrku pa odkrijejo, da jim je neka zverina snedla kruh.

Zarana, preden nastopi vročina in zapiha močan veter, odrinejo. Po celini ali obali? Pot po podeželju v notranjosti zna biti lepa, zanimiva in manj vetrovna. Toda Romana mikajo obala, predstava o ribiških vasicah in možnost skoka v morje, kljub vetru v prsi.

Prvo razočaranje so bodeče žice, ki ločujejo cesto od obale. «Tu tudi lulat ne moreš ob cesti, ne da bi si rit našpičil na ograjo,« komentira Maja. Kilometer za kilometrom si nato začnejo slediti vojašnice in policijske postaje. Na cesti vojaški avtobusi, na motorjih vojaki, ob cesti vojaške trgovine in kantine, tipske hiše in nadzorne točke.

Drugo razočaranje pride po desetih kilometrih. Na cesti jim pred nosom spustijo zapornico. »No go! Back. » Zavejo se, da je pred njimi dolg dan. Obrnejo. Domačini jim spet mahajo, oni jim mahajo nazaj, z velikim vprašajem nad glavo: čemu jim nihče niti z gesto ni nakazal, da ta cesta pelje, a ne pripelje.

Enkrat dovolj stran od bodečih žic, jim lastnik okrepčevalnice, na zemljevidu, nazorno pokaže, kje vse ne morejo in ne smejo kolesariti. Palali je 25 km2 veliko zaščiteno območje na severu, ki ga je zasedla vladna vojska, po porazu Tamilskih Tigrov, leta 2009. Ogromno civilistov je takrat izgubilo svoje domove in zemljo. Le minimalen delež ljudi se je, devet let po končani vojni, lahko vrnil na svoje porušene domove.

Kolesarji spremenijo plan. Namesto na severno obalo, se obrnejo proti jugovzhodu. Prenočišč ni na vidiku. V senci bananovcev malicajo. Ob njih se ustavi radoveden gospod na kolesu. Ogleduje, opazuje, v tamilščini razlaga in kaže na bidone, fotografira se z otrokoma, pomiga z glavo na tisti prikupen ‘indijski’ način in odrine. Ob opoldanski pripeki, v sili sprašujejo po prenočišču. Vsi prodajalci iz trgovin na križišču strnejo glave. Eden jim kaže naprej, drugi nazaj, tretji nima pojma, četrti le posluša, ta peti pa reši situacijo z znanjem angleščine in razširjenim obzorjem. Po sedmih urah na poti, so končno ‘doma’.

Zaradi lakote, ne zdržijo prav dolgo v svojem novem domu. Poženejo se na avtobus do malega mesteca. V snejevalnici se nekako sporazumejo: kaj kuhajo, česa ne kuhajo, kaj lačni bi in česa ne bi, a kljub temu pražen riž peklensko žge in našprican je s kečapom.

Doma je Junija preveč utrujena za šolo, zato se nauči le pesmico iz Cicibana. Z Jonasom priredita nastop. Ona deklamira, mali v ritmu bobna po listih palme. Roman postavlja mrežo proti komarjem, Maja snema. Dan končno skoči v svoje tirnice in čaka večer.