VSE SE ENKRAT KONČA, DA SE SPET LAHKO ZAČNE …

Jedli, jedli, vse pojedli,
pili, pili, vse popili,
babici razbili lonec
in pravljice je konec.

KUŽKI

Ocenjujejo, da na Šrilanki živi okrog 500 000 potepuški psov. Do leta 2006 so se proti stalno naraščujoči populaciji psov in razširjenosti stekline borili z usmrtitvami (uplinjevanjem) le teh. Po omenjenem letu pa so sprejeli politiko cepljenja in steriliziranja. Število primerov okužb s steklino se je že drastično zmanjšalo, toda število psov še vedno narašča. Kakorkoli, za izboljšanje celotne slike, je poleg izvajanja sprejetega programa, potrebno še ozaveščanje ljudi in njihovega odnosa do živali. Vsekakor, tek na dolge proge.

PLAKAT, KI OBETA

Plakat, ki vabi na koncert skupine Queen.

Avtorica: Junija

NA MIZI

Koščki piščanca, dhal, pečena riba, kari z jajčevci in fižolom, kari s špinačo, lečini ocvrtki – papadum, riž, kari z rdečo peso in sladke banane.

SUŠA

Pred dvema letoma jezero, zdaj pašnik.

Dolgotrajna suša naj bi prizadela že več kot 300 000 ljudi na severu osrednjega območja Šrilanke. Pridelava riža je bila v zadnjih letih manjša za skoraj polovico in številne kmečke družine se tako že soočajo s pomanjkanjem.

MED RIBIČI 2

Začasna ribiška bivališča.

MED RIBIČI 1

Na zahodu otoka, med Waikkalom in Chilawom ( severno od Negomba ), ob obali poteka ozka cesta, ki med seboj povezuje številne ribiške vasice. Skalnati valobrani v zalivih umirjajo morje, medtem ko se drugod divje zaganja vse do hiš. V vsakem zalivu so na peščeni obali postavljena, iz lesenih kolov in palmovih listov za streho, enostavna zatočišča za ribiče. V njihovi senci pregledujejo in krpajo mreže, počivajo ter čakajo na ulov.

Še pred svitom, s čolni, na morju razprejo mrežo, ter jo v obliki črke U raztegnejo do obale. Na najbolj oddaljeni točki od obale, pri mreži na splavu, ostane le eden izmed njih. Ta oceni, kdaj je primeren čas za poteg mreže iz vode, ter to naznani kolegom na obali. Takrat se za njih začne težaško, večurno , vlečenje mreže proti kopnemu. Po približno sedem na vsaki strani jih vleče, zadnji v vrsti, po navadi najšibkejši, pa mrežo na tleh zavija v klobčič. Vsi, ki vlečejo, so na mrežo pripeti s pasom, ki jim omogoča, da potegnejo s težo celega telesa. Ko prvi v vrsti v ritmu, ki si ga dajejo z izrekanjem nekakšnih manter, pristopica do konca, se odpne ter zopet zavzame mesto na začetku, tik ob morju. Vmes si vzamejo počitka le za kak požirek vode ali kave. In tako vse dokler mreže ne privlečeno čisto do obale, ko napnejo še zadnje moči, da ulov potegnejo iz morja, varno na kopno.

Medtem se ob njih zberejo številni kupci rib ter psi in vrane, ki čakajo na zavržene ostanke. Ko se ribe na kopnem v poslednji agoniji počasi umirijo, razprejo mrežo in začno prebirati. Najprej po velikosti, nato še po tipu. Četverica jih prebira in odnaša polne košare. Dva, poleg košar z ulovom, postavita tehtnico in prodajata. Ostali iz dolge vlečne mreže pobirajo posamezne ujete ribe. Nekatere zavržejo, mladice zbirajo in mečejo v košaro.

Velike ribe gredo za med, kar ostane postavijo za cesto. Prodajo jih posameznim kupcem ali motoristom s stiroporastimi škatlami na prtljažniku, ki ribe razvozijo naprej. Starejši gospe, ki je po svojih močeh pomagala pri vlečenju , se oddolžijo s polno vrečko manjših ribic.
In tako vsak dan. Za preživetje.

SREČANJA 4

Ga pobožajo po roki. Mu dajo poljubčka na lička. Ga uščipnejo za brado. V hecu nakažejo, da bi ga vzeli k sebi domov. Mu snamejo čelado, da gredo lahko s prsti skozi njegove svetle lase. Ga vzamejo v naročje. Med seboj razpravljajo in stavijo, je deček ali deklica. Ga fotografirajo, delajo selfije , ter pred tem vedno vprašajo za dovoljenje. Jonas vse to bolj ali manj dobro prenaša z na obraz nadetim umetnim nasmeškom.

Ta prijeten možak, katerega družina, pred štirimi leti priseljena iz Pakistana, se v vasi ob cesti preživlja z majhno gostilnico, kjer pečejo parata rotije in kuhajo riž s karijem. Njegova starejša deklica že hodi v šolo, mlajša še ne. Obe pa sta velikodušno sprejeli kozarec mleka, ki so si ga popotniki postavili na mizo ( poleg marmelade in sira) , ko so malicali, posebej za njih, ravnokar spečene parata kruhke.

OD ZGODBE S PEJTSEMOM DO ČRTICE S PEJTVENOM

Samo deževje jih prežene z začrtane poti po hribih naravnost na zahodno obalo, tokrat v drugem poskusu, v hišo Pejtsema. A sporočilo lastnika hiše: »Spet ste dobrodošli v moji hiši, toda naj vam povem, da tistega kužka ni več, je pa drugi, » jim vzame sapo. Za nekaj trenutkov kar tiho obsedijo in pestujejo vsak svoje razočaranje. Toda upanje umre zadnje. Vso pot si potihem želijo, da se Pejtsem le od nekod pojavi, da se je lastnik zmotil, da ga bodo kje v vasi ali na obali le zagledali, da jih bo kuža sam zavohal in našel,…

A Pejtsema ni. Pred hišo je vse prazno. Pusto. Nihče jih ne pozdravi, le sosedova žena s sinkom v naročju, a ona tokrat ne šteje.
Zvečer pride sosed, ki skrbi za lastnikovo hišo. Pove, da je novi kuža zdaj pri njem, stari Pejtsem pa je nekega dne kar odšel neznano kam.

Upanja zdaj ni več, pozdravit pa jih pride tisti nov, črn kuža. Roman noče še ene zgodbe podobne Pejtsejmovi (a vsi ostali vedo, da se take vezi ne tkejo kar vsak dan in ob vsaki priložnosti), zato ga začne prepričevati naj odide. Kuža seveda ne odide. Roman mu,za vabo,izza ograde, odnese kruh. Pasji črnuh vabi nasede. Roman za njim zadovoljno zapahe vrata, a še preden pride nazaj do hiše, kuža že stoji za njegovim hrbtom in poželjivo gleda hlebček kruha v vrečki. Vsi planejo v smeh, kuža dobi še en košček kruha in novo ime – Pejtven.

In ne, Pejtven jim ne sledi na plažo, ne uleže se na oblazinjen stol na terasi, ponoči ne spi pred njihovimi vrati, ne igra se z otrokoma, ne sledi vsakemu njihovemu gibu. Pride le na večer po ostanke kosila. In z njim oranžen mačkon, ki mu gre v slast tudi kokosova sredica.

Ko odhajajo, se spet spominjajo Pejtsema, ki je tekel za njimi in se ni in ni hotel posloviti. Ne vročina, žeja, ne napadi pasjih tolp ga niso ustavili. Obupal je šele, ko seje zavedel, da jim ne more slediti, ker so že predaleč.

Zgodba, ki bi se lahko končala drugače, ali vsaj dobila drugo priložnost.

ZELENJAVA

Vse z domačega vrta.